Pedagoška praksa v času COVID-19

Avtorji:
Andreja Špernjak

Institucija zaposlitve:
Univerza v Mariboru Fakulteta za naravoslovje in matematiko

Povzetek prispevka:
Nepričakovane, izjemne in nepredvidene situacije vedno zahtevajo takojšnje ukrepanje. Uspešnost ukrepanja je odvisna od mnogih dejavnikov, a predpriprave za izjemne okoliščine, so zagotovo eden od faktorjev uspešnosti. Kako uspešna je bila izvedba pedagoške prakse študentov študijskega programa Predmetni učitelj, usmeritve biologija, Fakultete za naravoslovje in matematiko, Univerze v Mariboru, v času COVID-19, je vsebina tega prispevka. Nihče ni pričakoval zaprtja šol in ostalih javnih zavodov, a študijske obveznosti je, ne glede na okoliščine, potrebno izpeljati, saj jih ni moč le prenesti v naslednje študijsko leto in enako velja za izvedbo 14-dnevne pedagoške prakse bodočih učiteljev. V prispevku bo predstavljena SWOT analiza izvedbe pedagoške prakse v osnovnih in srednjih šolah na daljavo, v času COVID-19. Izpostavljene bodo ključne kompetence, ki so jih pri pedagoškem delu na daljavo razvili, izkušnje ki so jih pridobili in osebni občutki študentov pred ter po opravljeni praksi. Večina študentov, bodočih učiteljev biologije meni, da je izkušnja bila dobra, izjemna in povsem nekaj drugega od prvotnih pričakovanj. Glede na pridobljene izkušnje, bi bilo škoda, če je ne bi izvedli. Nekaj študentov je celo predlagalo, da bi vsak študent – bodoči učitelj, v času študija moral opraviti en tovrsten nastop na daljavo, nikakor pa ne prakse v celoti. Največjo pomanjkljivost poučevanja na daljavo je neposredni stik z učenci, ki je ključnega pomena za uspešnost poučevanja ter časovna zamudnost, saj so za pripravo primernih gradiv za poučevanje na daljavo, porabili 3 do 5 x več časa kot za priprave in izvedbe nastopov v realnih in neposrednih učnih šolskih situacijah.

Ključne besede:
pedagoška praksa, poučevanje na daljavo, uspešnost poučevanja

Laboratorijske vaje s področja okoljskega inženirstva - izzivi prehoda na učenje in poučevanje na daljavo

Avtorji:
Andreja Žgajnar Gotvajn, Gabriela Kalčikova, Ula Rozman

Institucija zaposlitve:
Univerza v Ljubljani Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo

Povzetek prispevka:
Na UL FKKT se izvajajo študijski programi Biokemije, Kemije, Tehniške varnosti in Kemijskega inženirstva vseh stopenj. Ko smo bili obveščeni, da zaradi izrednih razmer povezanih z epidemijo virusa Covid-19, fakulteta ne bo več izvajala neposrednega študijskega procesa, smo bili dejansko čez noč postavljeni pred vprašanje, kako bo zdaj potekal študijski proces? Vsi študiji, ki jih izvaja fakulteta, so po svoji naravi izrazito naravoslovno-tehnično usmerjeni, zato je eksperimentalno delo za pridobivanje kompetenc študentov nepogrešljivo. To še posebej velja za izbirne strokovne predmete na magistrski stopnji študija Kemijsko inženirstvo, ki so namenjani grajenju znanj na specializiranih področjih. Sem sodita tudi predmeta Industrijska ekologija in čistejša proizvodnja (22 študentov) ter Bioremediacijske tehnologije (45 študentov). Oba predmeta imata enako strukturo: 45 ur predavanj, 15 ur seminarjev in 15 ur laboratorijskih vaj. Pri vsakem predmetu laboratorijske vaje študentje po navodilih izvedejo v laboratoriju ob nadzoru asistenta in tehničnega sodelavca. Izvajanje predavanj in seminarjev z uporabo informacijsko – komunikacijskih orodij za učenje in poučevanje ne pomeni velike spremembe v načinu dela, medtem ko so laboratorijske vaje velik izziv. Zato smo se odločili, da skušamo vaje pri obeh predmetih v celoti prenesti v obliko učenja na daljavo tako, da bo omogočeno ohranjanje kompetenc študentov v celoti. Tako je asistentka pred začetkom vaj izvedla uvodno predavanje preko spletne aplikacije ter posredovala študentom podatke za izračune ter dodatno literaturo, fotografije laboratorijskih naprav in video poteka laboratorijskih eksperimentov. Na podlagi izračunov so nato ovrednotili procese in pripravili poročilo, kot bi ga tudi na klasičnih laboratorijskih vajah. Študenti so na osnovi anket pred in po opravljenem izpitu prilagoditev laboratorijskih vaj ocenili kot zelo primerno, menili so, da so na tak način dosegli zastavljene učne cilje. Kljub temu izvajalci menimo, da je tako izvajanje možno le pri tistih laboratorijskih vajah, kjer je v ospredju vrednotenje in interpretacija rezultatov, ne pa samo učenje osnovnih laboratorijskih tehnik. Zato je na področju naravoslovno – tehničnih vsebin laboratorijsko delo še vedno nenadomestljivo.

Ključne besede:
okoljsko inženirstvo, laboratorijske vaje, učenje na daljavo

Uporaba IKT pri izvajanju vaj s kriminalistično vsebino

Avtorji:
Boštjan Slak

Institucija zaposlitve:
Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede

Povzetek prispevka:
Odkritja na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije [IKT] so venomer uporabljena znotraj policijske dejavnosti, tudi pri preiskovanju kaznivih dejanj. Iz tega izhaja neločljiva povezanost IKT s kriminalistično znanostjo, kar pomeni, da se morajo izvajalci izobraževanj s področja kriminalistike pri svojem delu dotakniti teme IKT kot orodja, ki se uporablja za preiskovanje kaznivih dejanj, prav tako se za samo poučevanje kriminalističnih vsebin uporablja IKT. Podobno je z izvajanjem vaj pri tovrstnih predmetih. Prispevek prikazuje izkušnje in načine uporabe IKT pri izvajanju vaj s kriminalistično vsebino. Predstavljeni bodo izzivi in rešitve, ko je bilo potrebno zaradi ukrepov zoper COVID-19, drugače izjemno praktične in hands-on zasnovane vaje prenesti na svetovni splet in jih izvesti preko oddaljenega dostopa. Čeprav IKT omogoči nadomeščanje dela vaj, ki krepijo kognitivne komponente preiskovanja, tj. urjenje kriminalistično spoznavnega procesa, trenutno še ne omogočajo izvedbe vaj, ki bi krepile tudi motorično-fizične segmente preiskovanja, tj. ustrezno gibanje po kraju dejanja, zavarovanje sledi ipd. Tehnologija virtualne resničnosti bo verjetno v prihodnje to vsaj deloma omogočila, toda ne v celoti. Trenutno problematično ostaja omejevanje distribucije gradiva (omejitev prenosa, tiskanja ipd.), saj se pri vajah s kriminalistično vsebino uporablja precej specifično gradivo, ki lahko ob neustreznem kontekstu povzroči napačno interpretacijo nepooblaščenih bralcev gradiv.

Ključne besede:
informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), Moodle, kriminalistika, vaje

Razlike med univerzitetnimi učitelji in študenti v osebni inovativnosti na področju informacijskih tehnologij

Avtorji:
Andrej Šorgo^{1, 2}, Mateja Ploj Virtič¹, Kosta Dolenc^1,3

Institucija zaposlitve:
¹Univerza v Mariboru Fakulteta za naravoslovje in matematiko
²Univerza v Mariboru Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko
³Univerza v Mariboru Pedagoška fakulteta

Povzetek prispevka:
Inovativnost je ključni dejavnik napredka v vseh gospodarskih in negospodarskih sektorjih. V tem napredku imajo ključno vlogo informacijske in komunikacijske tehnologije, katerih vpliv pa je ničen, če jih uporabniki, kljub dostopnosti, niso pripravljeni uporabiti na inovativen način. V dveh raziskavah, s ciljem ugotavljanja dejavnikov, ki vplivajo na izvajanje študija na daljavo, je bilo vključenih 1105 študentov in 656 zaposlenih na univerzi s pedagoškimi zadolžitvami. Med napovednimi sklopi, ki smo jih preverjali, je bil tudi sklop »osebna inovativnost (personal inovativeness) na področju informacijskih tehnologij«. Osebno inovativnost smo ovrednotili s sedemstopenjsko lestvico s tremi trditvami (Lu in sod., 2005). V obeh skupinah je imel konstrukt ustrezne lastnosti (enodimenzionalnost in Cronbachov alfa = 0.88 in 0.87). Aritmetična sredina (AS) zaznane osebne inovativnosti vsote treh trditev študentov je bila 11.13 (SD = 5.03) in njihovih učiteljev 13.69 (SD = 4.81). Ugotovimo lahko, da učitelji presegajo osebno inovativnost študentov (d Cohen = 0.49). Kljub ne prevelikim razlikam na meji med malo in srednjo velikostjo učinka pa ocenjujemo, da bi to lahko bilo potencialno območje konflikta med tistimi, ki si želijo vključevati inovativne digitalne pristope v poučevanje in tistimi, ki bi si želeli izobraževanje po »kuharskih receptih« in obratno. Asistenti se ocenjujejo nekoliko višje (AS = 15.13, SD = 3.97) kot visokošolski učitelji (AS = 13.53, SD = 4.95), vendar so razlike (d Cohen = 0,34) majhne. Razlike ne potrjujejo digitalnega domorodstva mlajših zaposlenih v primerjavi z digitalnim imigrantstvom starejših. Na osnovi rezultatov in ob vedenju, da je inovativnost mogoče nadgrajevati z učenjem, bi predlagali, da vodstva na nivoju od fakultet do univerze vzpodbujajo in podpirajo študijske in raziskovalne prakse, ki vodijo k večji inovativnosti in ustvarjalnosti, tako študentov kot njihovih učiteljev.

Ključne besede:
osebna inovativnost, informacijske tehnologije